1Ki 8 | SloKJV | STEP | Potem je Salomon zbral Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, vodilne izmed očetov Izraelovih otrok, h kralju Salomonu v Jeruzalem, da bi lahko prinesli gor skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, ki je Sion.

m2 Mkb 2:8

n 1 Kr 2:4; 2 Sam 7:12

q 5 Mz 12:11

z 2 Krn 6:36; Prd 7:22; 1 Jn 1:8; 1 Jn 1:10

ac 2 Mz 19:6

af 2 Krn 7:4

ag 2 Krn 7:7

1 Kings 8

8. Poglavje

1 Potem je Salomon ^a zbral Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, vodilne ^{▼▼vodilne: hebr. prince.} izmed očetov Izraelovih otrok, h kralju Salomonu v Jeruzalem, da bi lahko prinesli gor skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, ki je Sion. 2 Vsi možje iz Izraela so se na praznik zbrali h kralju Salomonu, v mesecu etanímu, ki je sedmi mesec. ^{▼▼[Leta 1004 pred Kristusom.]} 3 Prišli so vsi Izraelovi starešine in duhovniki so dvignili skrinjo. 4 Gor so prinesli Gospodovo skrinjo, šotorsko svetišče skupnosti shoda in vse svete posode, ki so bile v šotorskem svetišču, celo te so duhovniki in Lévijevci prinesli gor. 5 Kralj Salomon in vsa Izraelova skupnost, ki je bila zbrana k njemu, so bili z njim pred skrinjo. Žrtvovali so ovce in vole, ki se jih zaradi množice ni dalo ne povedati ne prešteti. 6 Duhovniki so skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v hišni orakelj, k najsvetejšemu kraju, celo pod peruti kerubov. 7 Kajti keruba sta svoji dve peruti razprostirala nad prostorom skrinje in keruba sta od zgoraj pokrivala skrinjo in njena drogova. 8 Drogova so izvlekli, da sta se konca ^{▼▼konca…: hebr. glavi drogov videli.} drogov videla iz svetega ^{▼▼svetega…: ali, skrinje.
,} ^f kraja pred orakljem, izven pa nista bila vidna in tam sta do današnjega dne. 9 V skrinji ni bilo ničesar razen ^g dveh kamnitih plošč, ki ju je Mojzes položil tja pri Horebu, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovi otroci, ko ^{▼▼ko: ali, kjer.} so prišli iz egiptovske dežele. 10 Pripetilo se je, ko so duhovniki prišli ven iz svetega kraja, da je oblak napolnil ⁱ Gospodovo hišo 11 tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli stati, da bi služili, kajti Gospodova slava je napolnila Gospodovo hišo.

12 Potem je spregovoril ^j Salomon: „Gospod je rekel, da bo prebival v gosti temi. 13 Zagotovo sem ti zgradil hišo, da prebivaš v njej, ustaljen kraj zate, da v njem prebivaš na veke.“ 14 Kralj je obrnil svoj obraz naokrog in blagoslovil vso Izraelovo skupnost (in vsa Izraelova skupnost je stala) 15 in rekel je: „Blagoslovljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti spregovoril mojemu očetu Davidu in je to izpolnil s svojo roko, rekoč: 16 ‚Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela privedel ven iz Egipta, nisem izbral nobenega mesta izmed vseh Izraelovih rodov, da bi zgradil hišo, da bi bilo v njej lahko moje ime, temveč sem izbral ^k Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom.‘ 17 To je bilo na srcu mojega očeta Davida, da zgradi hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga. 18 Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ‚Medtem ko je bilo to na tvojem srcu, da zgradiš hišo mojemu imenu, si storil dobro, da je bilo to v tvojem srcu. 19 Vendar pa hiše ne boš gradil ti, temveč tvoj sin, ki bo prišel iz tvojih ledij, on bo zgradil hišo mojemu imenu.‘ 20 Gospod je izpolnil svojo besedo, ki jo je govoril in dvignjen sem bil na položaj svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je obljubil Gospod in zgradil sem hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga. 21 Tam sem pripravil prostor za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je on sklenil z našimi očeti, ko jih je privedel ven iz egiptovske dežele.“

22 Salomon je stal pred Gospodovim oltarjem ^l v prisotnosti vse Izraelove skupnosti in svoji roki razširil proti nebu 23 in rekel: „Gospod, ^m Izraelov Bog, ni Boga podobnega tebi, na nebu zgoraj ali na zemlji spodaj, ki ohranjaš zavezo in usmiljenje s svojimi služabniki, ki z vsem svojim srcem hodijo pred teboj, 24 ki si s svojim služabnikom Davidom, mojim očetom, ohranil to, kar si mu obljubil. Govoril si s svojimi usti in si to tudi izpolnil s svojo roko, kakor je to ta dan. 25 Zato zdaj, Gospod, Izraelov Bog, ohrani s svojim služabnikom Davidom, mojim očetom, to, kar si mu obljubil, rekoč: ⁿ ‚Ne bo ti zmanjkalo ^{▼▼zmanjkalo…: hebr. odrezan mož iz tvojega pogleda.} moža v mojem pogledu, da bi sedel na Izraelovem prestolu; samo da ^{▼▼da…: hebr. če bodo tvoji otroci pazili.} tvoji otroci pazijo na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.‘ 26 Sedaj, oh Izraelov Bog, naj bo tvoja beseda, prosim te, resnična, ki si jo govoril svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu. 27 Toda ali bo Bog zares prebival na zemlji? Glej nebesa in nebo nebesnega svoda te ne morejo obseči, kako veliko manj ta hiša, ki sem jo zgradil? 28 Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in k njegovi ponižni prošnji, oh Gospod, moj Bog, da prisluhneš klicu in molitvi, ki jo ta dan tvoj služabnik moli pred teboj, 29 da bodo tvoje oči lahko ponoči in podnevi odprte proti tej hiši, celó proti kraju, o katerem si rekel: ‚Moje ^q ime bo tam,‘ da boš lahko prisluhnil molitvi, ki jo bo tvoj služabnik naredil k ^{▼▼k…: ali, na tem.} temu kraju. 30 Prisluhni ponižni prošnji svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili k ^{▼▼k…: hebr. na tem.} temu kraju. Pozorno poslušaj v nebesih, svojem prebivališču. In ko si pozorno slišal, odpusti.

31 Če se katerikoli človek prekrši zoper svojega bližnjega in je ^{▼▼in…: hebr. on od njega zahteva prisego.} nanj položena prisega, da mu povzroči, da priseže in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši, 32 potem pozorno poslušaj v nebesih, ukrepaj in sodi svoja služabnika, obsodi zlobnega, da privedeš njegovo pot na njegovo glavo in opraviči pravičnega, da mu daš glede na njegovo pravičnost.

33 Ko bo tvoje ljudstvo Izrael udarjeno pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe in se bo ponovno obrnilo k tebi, priznalo tvoje ime, molilo in naredilo ponižno prošnjo k tebi v ^{▼▼v: hebr. k.} tej hiši, 34 potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela in jih ponovno privedi v deželo, ki si jo dal njihovim očetom.

35 Ko je nebo zaprto in ni dežja, ker so grešili zoper tebe; če molijo k temu kraju in priznajo tvoje ime in se obrnejo od svojega greha, ko si jih ti prizadel, 36 potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela, da jih naučiš dobro pot, po kateri naj bi hodili in jim daš dež na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino.

37 Če bo v deželi lakota, če bo kužna bolezen, kvarjenje, plesen, leteča kobilica ali če bo tam gosenica; če jih njihov sovražnik oblega v deželi njihovih ^{▼▼njihovih: ali, njihove pristojnosti.} mest, kakršnakoli nadloga, kakršnakoli bolezen bo, 38 kakršnokoli molitev in ponižno prošnjo bo naredil katerikoli človek ali vse tvoje ljudstvo Izrael, ki bo spoznal, vsak mož nadlogo svojega lastnega srca in bo svoje roke razširil proti tej hiši, 39 potem pozorno poslušaj v nebesih, svojem prebivališču, odpusti, ukrepaj in daj vsakemu možu glede na njegove poti, čigar srce poznaš (kajti ti, celó edino ti poznaš srca vseh človeških otrok), 40 da se te bodo lahko bali vse dni, ki jih živijo v deželi, katero si dal našim očetom. 41 Poleg tega glede tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč zaradi tvojega imena prihaja iz daljne dežele, 42 (kajti slišali bodo o tvojem velikem imenu, o tvoji močni roki in o tvojem iztegnjenem laktu) ko bo prišel in molil k tej hiši, 43 pozorno poslušaj v nebesih, svojem bivališču in ukrepaj glede na vse, za kar bo tujec klical k tebi, da bo vse ljudstvo zemlje lahko spoznalo tvoje ime, da se te boji, kakor to dela tvoje ljudstvo Izrael in da bodo lahko vedeli, da je ta ^{▼▼ta…: hebr. na to hišo klicano tvoje ime.} hiša, ki sem jo zgradil, imenovana po tvojem imenu.

44 Če gre tvoje ljudstvo ven na bitko zoper njihovega sovražnika, kamorkoli jih boš poslal in bodo molili h Gospodu, k ^{▼▼k…: hebr. pot mesta.} mestu, ki si ga ti izbral in k hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime, 45 potem pozorno poslušaj v nebesih njihovo molitev, njihovo ponižno prošnjo in obravnavaj njihov ^{▼▼njihov…: ali, njihovo pravico.} primer. 46 Če grešijo zoper tebe (kajti ^z tam ni človeka, ki ne greši) in si jezen nanje in jih izročiš sovražniku, tako da jih odvedejo ujetnike v deželo sovražnika, daleč ali blizu, 47 vendar če se bodo obrnili ^{▼▼obrnili…: hebr. privedli nazaj k svojemu srcu.} nazaj v deželi, tistih kamor so bili ujeti odvedeni in se pokesajo in naredijo ponižno prošnjo k tebi, v deželi tistih, ki so jih odvedli ujete, rekoč: ‚Grešili smo in storili pokvarjeno, zagrešili smo zlobnost‘ 48 in se tako vrnejo k tebi z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo v deželi njihovih sovražnikov, ki so jih odvedli ujete in molijo k tebi, k svoji deželi, ki si jo dal njihovim očetom, mestu, katerega si ti izbral in hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime, 49 potem pozorno poslušaj njihovo molitev in njihovo ponižno prošnjo v nebesih, svojem prebivališču in obravnavaj njihov ^{▼▼njihov: ali, njihovo pravico.} primer 50 in odpusti svojemu ljudstvu, ker so grešili zoper tebe in vse njihove prestopke, s katerimi so se prekršili zoper tebe in jim daj sočutje pred tistimi, ki so jih odvedli ujete, da bodo lahko imeli sočutje do njih, 51 kajti oni so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina, ki si jo privedel iz Egipta, iz srede železne talilne peči, 52 da bodo tvoje oči lahko odprte k ponižni prošnji tvojega služabnika in k ponižni prošnji tvojega ljudstva Izraela, da jim prisluhneš v vsem, v čemer kličejo k tebi. 53 Kajti oddvojil si jih izmed vsega zemeljskega ljudstva, da bi bili tvoja dediščina, kakor si govoril po roki svojega služabnika Mojzesa, ko si naše očete privedel ^ac iz Egipta, oh Gospod Bog.“

54 Bilo je tako, da ko je Salomon nehal moliti vso to molitev in ponižno prošnjo h Gospodu, je vstal izpred Gospodovega oltarja od klečanja na svojih kolenih, s svojima rokama razširjenima k nebu. 55 Vstal je in z močnim glasom blagoslovil vso Izraelovo skupnost, rekoč: 56 „Blagoslovljen bodi Gospod, ki je svojemu ljudstvu Izraelu dal počitek, glede na vse, kar je obljubil. Niti ena beseda ni manjkala ^{▼▼manjkala…: hebr. padla.} od vse njegove dobre obljube, ki jo je obljubil po roki svojega služabnika Mojzesa. 57 Gospod, naš Bog, naj bo z nami, kakor je bil z našimi očeti. Naj nas ne pusti, niti naj nas ne zapusti, 58 da bo lahko naša srca nagnil k sebi, da hodimo po vseh njegovih poteh in da ohranjamo vse njegove zapovedi, njegove zakone in njegove sodbe, ki jih je zapovedal našim očetom. 59 Naj bodo te moje besede, s katerimi sem naredil ponižno prošnjo pred Gospodom, blizu Gospodu, našemu Bogu, podnevi in ponoči, da ohrani zadevo svojega služabnika in zadevo svojega ljudstva Izraela ob ^{▼▼ob…: hebr. stvar dneva ob njegovem dnevu.} vseh časih, kakor bo stvar zahtevala, 60 da bo vse ljudstvo zemlje lahko vedelo, da Gospod je Bog in da tam ni nobenega drugega. 61 Naj bo tvoje srce torej popolno z Gospodom, našim Bogom, da se ravna po njegovih zakonih in da ohranja njegove zapovedi, kakor je ta dan.“

62 Kralj ^af in ves Izrael z njim je daroval klavno daritev pred Gospodom. 63 Salomon je daroval žrtvovanje mirovnih daritev, ki jih je daroval Gospodu, dvaindvajset tisoč volov in sto dvajset tisoč ovc. Tako so kralj in vsi Izraelovi otroci posvetili Gospodovo hišo. 64 Istega dne je kralj posvetil sredino dvora, ki je bila pred Gospodovo hišo, kajti tam je daroval žgalne daritve, jedilne daritve in tolščo mirovnih daritev, ker je bil bronast ^ag oltar, ki je bil pred Gospodom, premajhen, da sprejme žgalne daritve, jedilne daritve in tolščo mirovnih daritev. 65 Ob tistem času je Salomon priredil praznovanje in ves Izrael z njim, velika skupnost, od vhoda v Hamát do egiptovske reke, pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in sedem dni, celó štirinajst dni. 66 Na osmi dan je ljudstvo odposlal proč in blagoslovili ^{▼▼blagoslovili…: ali, zahvalili so se kralju.} so kralja in radostni in veselega srca zaradi vse dobrote, ki jo je Gospod storil za svojega služabnika Davida in za svoje ljudstvo Izrael, odšli k svojim šotorom.